Somrak bogov
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
7.05.2021 ob 20:00
Pošta
SNG Maribor, Mali oder, Maribor
8.05.2021 ob 20:00
Grmače
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
9.05.2021 ob 20:00
Vesele harmonije razstavljenega orkestra
SNG Maribor, Velika dvorana, Maribor
10.05.2021 ob 19:30
Immaculata
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
12.05.2021 ob 20:00
Skupaj sami ali jutri je v sanjah izgledal drugače
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
13.05.2021 ob 20:00
Mostovi in bogovi
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
14.05.2021 ob 20:00
Krila golobice
SNG Maribor, Stara dvorana, Maribor
15.05.2021 ob 20:00
Spletni Festival Drame SNG Maribor
30.04.2021 SNG Maribor Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo od petka, 7., do nedelje, 16. maja 2021, na spletu ponudila zgoščen pregled izbranih uprizoritev zadnjih sezon, ki bodo namenjene tudi tujemu občinstvu. V okviru Festivala Drame SNG Maribor se bo v desetih dneh zvrstilo osem izbranih uprizoritev, k ogledu pa niso vabljeni le ljubitelji gledališča v Sloveniji, pač pa tudi širom po svetu, predvsem selektorji odmevnih mednarodnih gledaliških festivalov, saj bodo vse uprizoritve opremljene z angleškimi prevodi.
Poslanice ob Mednarodnem dnevu plesa
29.04.2021 SNG Maribor 29. aprila praznujemo Mednarodni dan plesa, ki ga svetovna organizacija za uprizoritvene umetnosti ITI - International theatre institute tradicionalno obeležuje s poslanico izbranega ustvarjalca iz vrst scenskih umetnosti in je za letošnjo poslanico izbrala baletnega plesalca in koreografa Friedemanna Vogla. Mednarodna poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2021 "Vse se začne z gibanjem – nagonom, ki ga imamo vsi – in ples je gibanje, oplemeniteno za sporazumevanje. Čeprav je brezhibna tehnika pomembna in prepričljiva, je nazadnje bistveno tisto, kar plesalec izraža v okviru gibanja. Kot plesalci smo nenehno v gibanju in skušamo ustvariti te nepozabne trenutke. Vsak plesalec si ne glede na plesno zvrst prizadeva doseči to. Ko torej naenkrat ne smemo več nastopati, ko so gledališča zaprta in festivali odpovedani, se naši svetovi ustavijo. Ni fizičnega stika. Ni predstav. Ni občinstva. Plesna skupnost še nikoli v novejši zgodovini ni bila tako kolektivno izzvana, da ostane motivirana in najde svoj razlog, da obstaja. A prav takrat, ko nam je odvzeto nekaj dragocenega, resnično cenimo, kako pomembno je tisto, kar počnemo, in koliko ples pomeni družbi na splošno. Plesalce pogosto častijo zaradi njihovih fizičnih zmožnosti, dejansko pa nas še bolj krepi naša duševna moč. Verjamem, da nam bo ta edinstvena kombinacija telesne in psihološke spretnosti pomagala premagati vse in se spet postaviti na noge, da bomo še naprej plesali in še naprej navdihovali." — Friedemann Vogel Društvo za sodobni ples Slovenije in JSKD - oddelek za ples so v letošnjem letu k pripravi poslanice povabili Roka Vevarja, publicista na področju teorije in zgodovine sodobnih scenskih umetnosti, zgodovinarja in arhivarja sodobnega plesa ter avtorja nedavno izdane knjige Ksenija, Xenia. Londonska plesna leta Ksenije Hribar 1960–1978. Poslanica ob Mednarodnem dnevu plesa 2021 "V primerjavi z drugimi umetniškimi disciplinami in praksami je zgodovina sodobnega plesa razmeroma kratka. Njegovo stoletje sovpada s časom, v katerem se je moderni človek začel zavzemati za svoje pravice, ko je postopoma pridobival svoje svoboščine in ko se je ob industrijski revoluciji delavski razred zavedel, da ima telo, kognitivne sposobnosti, domišljijo in poleg vseh teh dejstev in lastnosti tudi sposobnosti, da lahko s svojim telesom kaj naredi – kaj ustvari. Ta osupljiva sposobnost, da človek iz svojega telesa ustvarja oblike in dejanja, ki jih na poseben način zaznamo, občutimo, ki se nas dotaknejo, pretresejo, nam nenadoma – praktično iz nič, četudi je telo daleč od Niča – omogočajo nepredvidljive premisleke, se mi je vselej zdela čudežna. Še bolj čudežno je, da na prvi pogled brez vnaprej določenih slovnic pri mojih sogledalcih vzbuja enake radovedne, intelektualne ali afektivne odzive kot pri meni. Nenadoma smo ugotovili, da smo med plesnim in svojim gledalskim telesom sposobni zaznati in tvoriti pomene, ne da bi za telesne jezike opravili kakršnekoli tečaje. Ugotovili smo, da nas poleg beljakovin, maščob, vode in jezika sestavlja še nekaj, česar se nemara doslej nismo zavedali. Nič ezoteričnega, le nekaj, kar nam priča, da je brez plesa naše razumevanje materializma precej omejena reč. Če so bila telesa v različnih fazah zgodovine – danes ni nič drugače – vselej podvržena ekonomskemu lastništvu, izkoriščanju ali obsojena na golo življenje, je umetniška volja, da se z njimi ustvari kaj drugega, neko obliko ali nenadejano dejanje, proizvedla protislovje. Koreografski napor je zavestno ustvaril nekaj, česar se je bilo težje ali nemogoče polastiti, saj so umetniške telesne oblike postale nikogaršnja last, na neki specifičen način so postala javna reč. Nihče jih ni imel, saj so bila brez pogleda drugega zgolj negotova, delna, ne povsem cela. Postala so razpoložljiva za vse, ki so si jih bili s gledalskimi čuti in intelektom pripravljeni ogledati, jih začutiti, razumeti ali nemara objeti. Neki naš teatrolog bi rekel, da je med telesi na odru in mojim gledalskim telesom še tretje telo, ki nastane in izgine v prostoru vmes: vez, kontakt, ki spominja na dotik in se v specifičnih plesnih delih med plesalkami in plesalci ter gledalkami in gledalci vanj celo pretvori. Valuta, ki ima predvsem izkustveno vrednost. Nekaj, česar se je mogoče polastiti zgolj tako, da se odpovemo njegovemu lastništvu. Nekaj, česar se lahko polastimo samo tako, da to postanemo: se vanj utelesimo. Da se ponovimo na nepredvidljivem in nenačrtovanem mestu. Nekje vmes. V zadnjem letu se je v ta vmes naselila grozljiva razdalja, vanj pa je z zloveščim plenilskim apetitom planila tudi nezadržna totalitarna biopolitična moč. Za njeno imunitarno diktaturo nič ni tako nevarno kot dotik. Skozi svojo kratko zgodovino je bil sodobni ples spremenljivo sosledje mogočih dotikov med različnimi telesi. V nekaterih nesrečnih primerih, ko se je znašel na napačni strani zgodovine in ko so se iz teles izselile razlike, iz katerih bi lahko vzniknilo kaj nepredvidljivega, kaj tretjega, kar je vselej nastajalo, ko so se telesa ali njihovi pomeni podrgnili ob teksture razlik, je bil iz plesa izgnan prav dotik. Ta z enim samim telesom namreč ni mogoč, še manj smiseln. Med istostmi ni dotika, ker ni ničesar vmes, kadar plesne kože prekrivajo eno samo telo, ki se le stežka podrgne obse. Zdi se, da v našem času še nikoli nismo imeli tako razvidne priložnosti zaznati zveze med perfidnim apetitom politike, da upravlja z našimi telesi, razdaljami in dotiki, kot prav v zadnjem letu. Zlovešča politična koreografija je postala del našega vsakdana. Še nikoli doslej zato naši javni protesti niso bili tako telesni, plesni in koreografski, še nikoli doslej se niso s takim žarom ukvarjali z razdaljami in bližinami ter se tako intenzivno pretvarjali v oblike dotikov. "Globoko jedro depresije je sestavljeno iz krčenja, kontrakcije telesa, ki se ni več sposobno dotakniti drugega telesa ali takšnega dotika sprejeti. Samo iz tega stika lahko povlečemo gotovost smisla, ki ni doma nikjer drugje, kot ravno v tem taktilnem stiku med mojo in tvojo kožo," piše Franco Berardi Bifo, ki se sprašuje, ali je mogoče biti srečen v sistemu, ki uničuje dotik zaradi tega, ker je s skrčenim in depresivnim telesom lažje kovati dobiček. "Sreča ni stvar intelektualnega, ampak korporealnega razuma, je iz čustva, ki telo odpre v objem. Ni niti vera niti upanje, ampak usmiljenje, če se izrazim v stilu, ki ni ravno moj. Ne onesrečuje nas obupana zavest, depresivnost je tista, ki povzroča nesrečo našemu empatičnemu telesu. Družbeno trpljenje se spremeni v depresijo, ko oslabi našo zmožnost, da bi nas kaj objelo. In odprtost za to, da bi sprejeli objem, ni edini pogoj za posameznikovo srečo, ampak tudi uporna, kolektivna avtonomija ter emancipacija od mezdnega dela," zapiše italijanski filozof, ki meni, da je odsotnost solidarnosti povezana prav z zmanjšano pripravljenost telesa, da bi se koga ali česa dotaknilo ali da bi se kdo ali kaj dotaknilo njega. Totalitarne politike, ko so upornike nameščale v takšne ali drugačne samice, so vselej vedele, kaj je tisto, kar uporniška telesa zlomi in razveže: odsotnost dotika. V zadnjih mesecih pogosto razmišljam o partizanskem sodobnem plesu, s katerim se je Marta Paulin Brina leta 1943 dotikala svojih soborcev in ki je plesalki na gozdnih jasah ter nenačrtovanih travnatih odrih nezadržno vračal objeme soborčevskih zbranih pogledov in vzklikov. To je bil ples golih življenj, ki jim je zgodovina nenadoma odvzela vse razen dotika. Nenadoma so se temu dotiku, temu preostanku svojega dostojanstva zavezali, ker so vedeli, da jih lahko samo tovrstna oblika solidarnosti preosebi v nekaj, kar je večje od njih samih. Sodobni ples je v svojem dobrem stoletju premostil vrsto političnih, ekonomskih in zdravstvenih kriz. V osemdesetih letih je v večjih svetovnih sodobnoplesnih centrih ostal ujet v pandemijo aidsa, zaradi katere niso umirali samo umetniki, ampak v veliki meri tudi njegove celotne javnosti, še prej, kadar je bilo to priročno, so totalitarne oblasti dotik onemogočale z argumentom, da se je potrebno izogibati nevarnostim jetike. O tem pričajo med drugim dokumenti iz časa, ko je zahodno slovensko ozemlje okupirala fašistična Italija. Sodobni ples je premoščal različne spolne razlike, pri katerih je velikokrat ostajal marginaliziran preprosto zato, ker je bilo njegovo delo poceni, o čemer govori neizpodbitno zgodovinsko dejstvo, da nobena druga umetniška praksa nikoli ni bila tako neposredno povezana z voljo izjemnih žensk, da postanejo umetnice pod svojimi lastnimi pogoji, iz katerih dotik ni bil izključen. Dotik, telesni stik je bil preprosto nekaj, česar si niso pustile odvzeti. Ta je bil vselej naš zvesti zaveznik: naša zaveza. Poleg dotika je sodobni ples vselej zelo dobro razumel dotik tal, v materialnem ali metafizičnem smislu. Z njih se je vselej dvigal prenovljen. Ker se Društvo za sodobni ples Slovenije vseh teh dejstev dobro zaveda, si prizadeva, da bi se sodobni ples s tlemi v prihodnje srečeval zgolj v ogrevanih in prostornih pogojih ter v stiku s solidarnimi telesi. Vsem umetnicam in umetnikom, kulturnim delavkam in delavcem, ki ustvarjajo na področju sodobnega plesa, ter našim zvestim javnostim v imenu svojih soborcev pri Društvu za sodobni ples Slovenije ob našem prazniku, svetovnem dnevu plesa želim srečen trenutek in obilo lepše prihodnosti." — Rok Vevar Za praznovanje mednarodnega dan plesa je zaslužen slovenski koreograf, plesalec, režiser, publicist, zdravnik dr. Henrik Neubauer, ki je pred več kot štiridesetimi leti prepričal mednarodni gledališki inštitut pri Unescu, da je 29. april postal mednarodni dan plesa. Dr. Henrik Neubauer bo tudi slavnostni govorec na današnji prireditvi, ki jo lahko spremljate od 14. ure dalje na spletnem naslovu www.international-dance-day.org Govor dr. Henrika Neubauerja na osrednji prireditvi ob praznovanju Mednarodnega dneva plesa "Dragi plesni kolegi, baletomani in vsi prijatelji naše edinstvene baletne umetnosti! Vsekakor je čudovito videti, kako se je naša ideja izpred več kot 40 let razširila po vsem svetu in vsako leto bolj in bolj cveti. Ko sem leta 1980 v Varni v Bolgariji na sestanku Plesnega odbora predlagal, da bi plesu posvetili en dan, so ga vsi člani odbora s takratnim predsednikom Jurijem Grigorovičem podprli z velikim navdušenjem. Naš madžarski prijatelj je predlagal 29. april, datum rojstva velikega baletnega reformatorja Jean–Georgesa Noverra. Pred štiridesetimi leti je bilo le nekaj dni v letu, ki so bili posvečeni nekemu dogodku, medtem ko je dandanes že vsak koledarski dan napolnjen s kakšnim spominom. Toda to je bil šele začetek. Potrebni so bili veliki napori, da smo prepričali izvršni odbor, zlasti na madridskem kongresu naslednje leto, leta 1981. Prvi odziv je bil negativen, vendar smo na koncu dobili dovoljenje, da ga proslavimo, vsak v svoji državi, in res je bilo vredno, da smo se borili za ta dan. V čast mi je povedati, kako vesel sem, da je od prvih osmih držav, ki so ga praznovale leta 1982, ta dan danes priznan in uveljavljen v celotni mednarodni plesni skupnosti. Prvo sporočilo je bilo napisano leta 1982, do zdaj pa imamo 40 sporočil uglednih plesnih osebnosti, kot so Yuri Grigorovitch, Robert Joffrey, Merce Cunningham, Hans van Manen, Maja Pliseckaja, Maurice Béjart, Alicia Alonso, Jiři Kylián in mnogi mnogi drugi. A ples seveda ni enodnevni dogodek, plešemo skozi celo leto. Kot je lepo rečeno na spletni plesni platformi pri nas: Vsak dan brez plesa je izgubljen dan! Zato se moramo zavedati, da nam ples pomaga premagati tudi vse te današnje dni, ki predstavljajo omejitve v našem življenju. Ples je in bo ostal eno najboljših medicinskih zdravil. Danes le v skromnih pogojih, vendar sem prepričan, da bo prišel dan, ko bo ples spet uspel zasijati v vsem svojem sijaju in v vseh raznolikostih kot ena naših najstarejših umetnosti." — dr. Henrik Neubauer, avtor prve poslanice iz leta 1982
Poslovila se je igralka Bogdana Bratuž
28.04.2021 SNG Maribor V 87. letu starosti je v Novi Gorici umrla igralka Bogdana Bratuž, članica našega dramskega igralskega ansambla med leti 1960–1970. V našem gledališču je igrala v številnih uprizoritvah, med drugim v Dürrenmattovem Obisku stare gospe, Cankarjevem Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Shakespearjevem Snu kresne noči, Brechtovem Dobrem človeku iz Sečuana, Millerjevem Lovu na čarovnice, Albeejevem Vrtu in številnih drugih. Vsem njenim bližnjim, družini in prijateljem izrekamo iskreno sožalje.
Nini Kuclar Stiković nagrada za mlado dramatičarko
07.04.2021 SNG Maribor Med enajstimi besedili na natečaju za nagrado za mladega dramatika oziroma dramatičarko na 51. Tednu slovenske drame je žirijo najbolj prepričalo delo Jutri je v sanjah izgledal drugače avtorice Nine Kuclar Stiković.
Drama SNG Maribor v okviru streamingov Gledališče na domu vabi k ogledu Hiše Bernarde Alba
03.04.2021 SNG Maribor Drama Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo 18. aprila 2021 v okviru spletnih dogodkov Gledališče na domu izvedla spletni streaming poetične drame Federica Garcíe Lorce Hiša Bernarde Alba v režiji Yulie Roschina, ki je nastala v koprodukciji z Gledališčem Koper in s SNG Nova Gorica. Igrajo Mojca Partljič, Marjuta Slamič, Mirjana Šajinović, Tjaša Hrovat, Eva Kraš in Nika Rozman.
I. Premiera na Mali sceni
SNG Maribor
II. Joyceov učenec
SNG Maribor
III. Zapeljivec
SNG Maribor
IV. Dekameron iz Zidanega Mosta
SNG Maribor
V. Zgodba o očesih
SNG Maribor
VI. Smrt pri Mariji Snežni
SNG Maribor