Vesele harmonije razstavljenega orkestra

Objavljeno 07.05.2021
Slovensko narodno gledališče Maribor

Simfonični orkester SNG Maribor bo v ponedeljek, 10. maja 2021, on 19.30 v Veliki dvorani izvedel koncert z naslovom Vesele harmonije razstavljenega orkestra, ki si ga boste lahko ogledali s pomočjo streminga na Facebook strani Opere in Baleta SNG Maribor.

Spletni koncert s pomočjo digitalne tehnologije prinaša raznolik nabor skladb, ki so nastajale med poznim 18. stoletjem, pozno romantiko in aktualno sodobnostjo. Glasbeni dogodek tako začenjamo s pompozno fanfarno uverturo k baletu Peri francoskega skladatelja Paula Dukasa (1865–1935), ki je širši javnosti sicer bolj znan po svoji simfonični pesnitvi Čarovnikov vajenec (L'apprenti sorcier). Dukasova glasbena govorica, ki jo sicer napaja harmonsko bogata zvočnost fin de siècla, se v tej kratki uverturi kaže še posebej dramatična, saj jo poleg izrazitih punktiranih ritmov preveva tudi duh orienta. Prav mistični svet vzhoda, ki je upodobljen v baletu Peri, naj bi navdihnil Dukasa, da je k umirjeni baletni pastorali dodal še fanfare, ki naj bi nemirni publiki dale jasen znak, da se umiri in posede.

Naslednja skladba, žuboreč tristavčni Divertimento v D-duru (K. 136), je nastala izpod peresa šestnajstletnega Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791), ki je zimski čas leta 1772 preživel kar v rojstnem Salzburgu, kjer se je posvečal komponiranju nove opere serie Lucio Silla za milansko Kraljevo vojvodsko gledališče. Kot nakazuje že samo ime, ima Divertimento nespregledljivo razvedrilno noto, ki v poslušalcu vztrajno prebuja optimistično razpoloženje in v njem ne popusti tako rekoč vse do konca. V poznem najstniškem obdobju, ki je Mozarta gnalo v kritičnost do določenih prevzetih glasbenih manir in postopno odkrivanje lastnega (kultiviranega) sloga, se tako še vedno kaže naklonjenost rahločutnemu slogu (nem. empfindsamer Stil) Carla Philippa Emanuela Bacha, za katerega so značilne naglo pulzirajoče basovske linije ter lahkotne in ljubke melodije s številnimi okraski – in prav te elemente lahko najdemo v samem ospredju Mozartovega plastičnega zvočnega toka.

Koncertno dogajanje razpolavlja priljubljena Sonata v D-duru za čembalo španskega skladatelja Matea Albéniza (ok. 1755–1831), ki je sicer živel v času vzpona dunajskega klasicizma, čeprav je sam ustvarjal v poznobaročnem oziroma rokokojskem slogu, ki še najbolj spominja na virtuozno monodičnost Domenica Scarlattija. Albénizova sonata za čembalo, ki že v uvodnih taktih izvablja kolorit španske pokrajine s sinkopiranimi ritmi, je pozneje doživela več aranžmajev za različna glasbila, med katerimi je zlasti v latinskem kulturnem svetu še posebej priljubljena različica za kitaro, ki jo je možno – kot boste lahko prisluhnili tudi na tem koncertu – karseda prepričljivo poustvariti tudi na harfi.  

Da nam lahko tudi pihalni ansambel pričara bogato zvočno paleto, nas prepriča Serenada v Es-duru (op. 7) za trinajst pihal Richarda Straussa (1864–1949), ki jo je zasnoval v (enostavčni) sonatni obliki. Kot napoveduje že naslov skladbe, si je Strauss prizadeval doseči izrazito melodičen oziroma liričen značaj, s katerim bi lahko izpovedal naklonjenost do ljubljene osebe oziroma preprosto udejanjil gesto glasbene kurtoazije, ki je lahko namenjena komurkoli. Tesna prepletenost obeh glasbenih tem, ki ju povezuje kratki harmonski zasuk v molu, dobi novo razsežnost v izpeljavi, ki jo začenjata oboi nad ležečimi toni rogov in kontrafagota, medtem ko rastoča zvočna figura v najnižje uglašenih pihalih ustvarja občutek pričakovanja, še posebej ko se približujemo tematski reprizi. Slednjo Strauss začenja z bržkone najlepšim utrinkom serenade, ko kvartet rogov zaigra prvo temo z vseprežemajočo toplino, glasbeni tok pa se postopoma zaključuje z nežnimi gestami flavt, ki v posameznih odbleskih napovedujejo melodične linije, ki jih Strauss namenjal sopranskim glasovom v svojih poznejših operah.

Spletni koncert zaključujemo z bolj razgibanimi ritmi, in sicer s skladbo Lov uveljavljenega slovenskega skladatelja, aranžerja, dirigenta in pozavnista Lojzeta Krajnčana (r. 1961), katerega glasbena pot je tesno povezana z novejšimi žanri jazza, ter s priredbo za tolkala ene izmed najbolj znanih skladb The Entertainer, ki jo je na začetku 20. stoletja (natančneje leta 1902) ustvaril mojster ragtima, Scott Joplin (1868–1917). Prav Joplinov ustvarjalni prispevek je izrazito obogatil ameriško zvočno krajino poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja, saj so njegovi "raztrgani" (ang. ragged) oziroma s sinkopami bogati ritmi na široko utrli pot novim glasbenim stilom, kot so stride, jazz in swing.