2. koncert Simfoničnega cikla

SNG Maribor, Velika dvorana, Maribor

16.09.2021 ob 19:30

Ognjemet ritmov in občutij - otvoritveni koncert Festivala Maribor 2021


Simfonični orkester SNG Maribor
Dirigent Gabriel Bebeşelea
Solist Simon Trpčeski, klavir
Koncertni mojster Saša Olenjuk

Program

Marij Kogoj Bagatele za orkester, prir. Alojz Srebotnjak

I. Andante sostenuto

II. Moderato, non troppo

III. Andantino

IV. Vivace

V. Andante

VI. Allegretto

VII. Larghetto

VIII. Animato

IX. Tranquillo

X. Maestoso

XI. Comodo

XII. Allegro ostinato

Franz Liszt Koncert za klavir in orkester št. 2 v A-duru, S 125

Adagio sostenuto assai

Allegro agitato assai

Allegro moderato

Allegro deciso

Marziale un poco meno allegro

Allegro animato

***

Zoltán Kodály Plesi iz Galante

George Enescu Romunska rapsodija št. 1 v A-duru, op. 11

V Trstu rojeni Marij Kogoj (1892–1956) se je v zgodovino slovenske glasbene ustvarjalnosti zapisal kot prva in obenem tudi centralna figura glasbenega ekspresionizma, ki ga je pomenljivo napovedovala že prva izdaja skladateljevega mešanega zbora Trenotek v glasbeni reviji Novi akordi. Urednik revije dr. Gojmir Krek je izdajo skladbe leta 1914 pospremil z naslednjimi spodbudnimi besedami: "/…/ če skladateljski naraščaj začne s takimi proizvodi, smemo gledati v bodočnost polni lepih nad ... Res je marsikaj še neokretno, a marsikateri starejši skladatelj bi bil morda našel tu pa tam pravilnejši izraz; iskrenejšega, globokejše občutenega pa gotovo ne /…/" Kogojev umetniški credo je tako v marsikaterem oziru napovedoval oster prelom z dotedanjo salonsko dekorativnostjo ali domačijsko sentimentalnostjo v slovenski glasbi, ki še danes tako ali drugače perpetuirata v zavesti (bolj ali manj nekritičnega) slovenskega poslušalca. Kogojev sicer kratek študij kompozicije na Dunaju pri slovitem Franzu Schrekerju, s katerim ni našel skupnega jezika, in instrumentacije pri Arnoldu Schönbergu, ki ga je Kogoj občudoval že kot mladostnik, je imel na njegovo glasbeno ustvarjanje nedvomno velik vpliv – prav vztrajno iskanje nove zvočnosti in glasbenega izraza v prepogosto zatohli "dolini šentflorjanski" pa ga je postopoma potiskalo na družbeni rob in v osamo.

Občutek tujosti v lastnem kulturnem okolju se je po premieri Črnih mask v ljubljanski Operi (7. maja 1929) in ob napredujoči duševni bolezni le še okrepil. Po burnih, a tudi spodbudnih odzivih na uprizoritev Črnih mask je očitno tudi Kogoj sam želel "prečistiti" svoj glasbeni izraz, kar se zrcali tudi v ciklu dvaindvajsetih klavirskih miniatur, poimenovanih Malenkosti, ki jih je skladatelj ustvaril pred avgustom 1932, ko se mu je omračil um. Prav v Malenkostih se poleg harmonske drznosti, kromatične zgoščenosti in ritmične kompleksnosti intenzivirajo bodisi lirična razpoloženja, s pesimizmom in resignacijo prežete simbolne slike, a tudi igrivost, navdušenje in ekstatičnost. Če je Kogojeva glasbena umetnost ostala osamljena in slabo razumljena še za časa njegovega življenja, pa je svoje duhovno sorodstvo nedvomno našla kasneje v ustvarjalnih vzgibih Alojza Srebotnjaka (1931–2010), enega najvidnejših predstavnikov skladateljske skupine Pro musica viva, ki je cikel Kogojevih klavirskih miniatur z mednarodno dostopnejšim naslovom Bagatele orkestriral v novo, manj obsežno, a nemara bolj kompaktno dvanajststavčno celoto. Srebotnjakova priredba iz leta 1968, ki z izjemo prvega in zadnjega stavka ne ohranja izvirne razvrstitve in v kateri ne manjka niti harfa – a denimo ne zasledimo klarinetov –, s svojo bogato zvočno paleto in s subtilno pozornostjo razgrinja še tako drobne in mimobežne motivične okruške ter po načelu kontrasta s prepričljivim koncertantnim dinamizmom prikliče Kogojev nemiren in kompleksen psihološki univerzum.

Glasbeni večer nadaljujemo s Koncertom za klavir in orkester št. v A-duru Franza Liszta (1811–1886), ki je osnutke dela začrtal že v letih 1839 in 1840, ko je bil kot virtuoz na klavirju na vrhuncu svoje kariere in je s svojimi turnejami prepotoval več evropskih držav. Če se je v svojem prvem klavirskem koncertu še nekako držal tradicionalne strukture jasno definiranih stavkov, se v drugem koncertu kažejo že skladateljeve intence po večji notranji koheziji in organski celovitosti, ki se udejanja v tako rekoč nepretrganem glasbenem toku kot enovita glasbena "fantazija". Tudi vloga in pomen orkestra v Lisztovem drugem klavirskem koncertu, ki je posvečen skladateljevemu učencu Hansu von Bronsartu, bistveno presegata omejitev na zgolj glasbeno spremljavo solista, kot je to opazno denimo tudi pri obeh Chopinovih klavirskih koncertih. Liszt nas s svojim sladkobnim lirizmom, ki ga izvablja padajoča tema v klarinetu nad lebdečim akordom v pihalih, postopoma popelje do klavirskega vstopa, ki se tokrat začne z zadržano skromnostjo v arpeggiih (razloženih akordih), ko godala ne prevzamejo uvodne teme. Ta se za trenutek prestavi v basovski register klavirja, kar se v kontekstu nadaljnje igre izkaže kot pritajeno znanilo novih razpoloženj. Medtem ko začne vedno bolj izstopati klavirski part, rog zaigra drugo temo z izmenično padajočimi in rastočimi skoki, oboa in violončelo pa obudita spomin na prvo temo, kar sproži bleščeče padajoče pasaže klavirja v tercah, ki vodijo vse do prvega vrhunca in ponovitve uvodne teme.

Druga tema, ki jo predstavi rog, kmalu doživi preobrazbo v strumno gibanje z zloveščimi poudarki, najprej v basovski legi klavirja, zatem pa še v godalih in pavkah. Na ta način akumuliran zvočni volumen se naglo premika k novemu vrhuncu, ki ga označujejo padajoče pasaže v dvojnih oktavah. Ritem koračnice se plastično oblikuje v silovito temo z drznimi skoki, ki ustvarjajo vtis pretrganih intervalov druge teme (Allegro agitato assai). Stopnjevana vznemirjenost glasbenega dialoga ponovno doseže vrh v polnem orkestrskem zamahu (tutti), a se volumen nenadoma razredči, dokler se ne oglasi zgolj nekaj tihih arpeggiev, po katerih godala umirijo razpoloženje, iz katerega se izvije prešerna in čutna melodija (Allegro moderato). Nov val, ki ga sproži klavirska kadenca, vodi do reprize prve teme (v violončelu solo) s spremljavo v razloženih akordih. Trenutek meditativne refleksije tako po zgledu klavirja ujame tudi violončelo, ki se mu v nadaljevanju pridruži še oboa. Po nežni atmosferi, ki se spleta okrog prve teme in jo ustvarjajo akordi visokih pihal in dveh violin, se v klavirju ponovno oglasi kadenca, ki se postopoma razraste v koračniško gibanje (Allegro deciso), ki doživi nov vrh po skokovitem motiv v basu, še več dvojnih oktavah in obilju zmanjšanih septakordov. Toda napetost popušča in se postopoma preveša v lirizem. Po strumnem korakajočem pulzu (Marziale, un poco meno allegro) in naraščajoči zvočni briljanci orkestra se v klavirju zgodi nenaden preobrat k zvočni intimi, ki pa ne pojenja v intenziteti rapsodičnega razpredanja prve teme. Pianistični igri se karseda ubrano pridruži orkester, skupnemu muziciranju pa ob napovedanemu premoru sledi diskretna kadenca. Klavir nato ob spremljavi flavt predstavi novo različico teme, ki se poigrava s prvimi toni prve teme (Allegro animato). Zvočni dinamizem se nato stopnjuje do vstopa koračniške teme – vse do poslednjega bravuroznega izbruha in zmagoslavnega koncertnega zaključka.

Drugi del koncertnega večera je posvečen ljudskim glasbenim motivom s področja Madžarske in Romunije, kakor sta jih v svojih koncertnih delih preoblikovala skladatelja Zoltán Kodály (1882–1967) in George Enescu (1881–1955). Čeprav je ljudska glasba imela velik vpliv na oba ustvarjalca, bi bilo pretirano reči, da sta bila skladatelja zapisana tradicionalizmu, kar še posebej velja za mednarodno ustvarjalno pot Enescuja, ki ga je špansko-portoriški violončelist Pablo Casals morda z rahlim pretiravanjem označil za "največji glasbeni fenomen po Mozartu". Kljub temu pa ni dvoma, da so madžarski ljudski elementi večkrat zavzeli osrednjo pozicijo v Kodályjevi glasbi, kar se kaže tudi v njegovem najznamenitejšem delu Háry János, ljudski igri z glasbo, v kateri je kar šestnajst od dvajsetih "točk" pravzaprav priredb madžarskih ljudskih pesmi. Tudi v primeru Plesov iz Galante (Galántai táncok) gre – sicer v bistveno manjšem obsegu – za priredbo že obstoječega glasbenega materiala, konkretno žive glasbe, s katero se je skladatelj bržkone srečal že kot otrok v nekoč madžarskem naselju Galánta (na današnjem Slovaškem), ki leži vzdolž železniške linije med Budimpešto in Dunajem.

Čeprav bi nas lahko zamikalo zapisati, da je Kodály ljudski glasbi s svojo zapeljivo in bleščečo orkestracijo zgolj nadel "prelestno" koncertno obleko, bi s tem po krivici zmanjšali njegov ustvarjalni prispevek in ga omejili le na proces orkestracije. V resnici je skladateljev prispevek v Plesih iz Galante, ki so nastali po naročilu leta 1933 v čast obeležitve Budimpeškega filharmoničnega društva, bistveno večji. Glasbeni material, ki ga je Kodály uporabil v tej skladbi, prav tako ne gre zamenjevati z gradivom, ki ga je s skladateljskim kolegom Belo Bartókom zbiral po svojih popotovanjih v ruralnih predelih Madžarske in drugih držav. Kodályjevo koncertno delo je v zvrstnem smislu razširjeni verbunkos – madžarski ples, ki se je izvajal med rekrutacijo in ga sestavlja zaporedje počasnega (lassú) in hitrega (friss) dela. Sam ples, ki izvira iz nemškega glagola werben ("novačiti") in pravzaprav opeva lepote vojaškega življenja, se v Kodályjevi konfiguraciji razteza v tridelnem lassúju (orkestralnem uvodu, kadenci klarineta in čutno razgibani sekciji andante maestoso), ki mu sledi friss (z začetnim tempom allegro moderato) z zaporedjem štirih hitrih plesov, ki jih razmejujejo kratkosapni medklici na predhodni počasnejši del (andante maestoso).    

Enescu je svojo prvo romunsko rapsodijo v A-duru (op. 11) posvetil skladateljskemu kolegu in pedagogu Bernardu Crocéju Spinelliju, s katerim je obiskoval pouk kontrapunkta na Pariškem konservatoriju. Glasbeno esenco rapsodije predstavlja ples oziroma plesno razpoloženje nasploh. Kot je pozneje pripomnil sam skladatelj, je v rapsodiji brez pretiranega premišljevanja "navrgel nekaj melodij" in jih povezal v novo celoto, toda iz ohranjenih skic je razviden sistematični pristop k obravnavi izbranih melodij in njihovega zaporedja. Kljub mladosti – Enescu je dopolnil šele 19 let, ko je dokončal prvo rapsodijo – pa se že v širokem izboru inštrumentov kaže velika veščina "manipulacije zvoka". Rapsodija se začenja s citatom iz ljudske pesmi Am un leu şi vreau să-l beau (v prostem prevodu Imam en lev, ki zapil bi ga rad), ki ga zaigrajo oboe in klarineti. Avtorstvo napeva so sprva pripisovali romskemu violinistu Laeju Chioruju (Nicolaju Filipu), pri katerem se je komaj štiriletni Enescu učil igrati violino. Senco dvoma na omenjeno tezo pa je vrgla ugotovitev, da je bil napev pred tem že "v obtoku", o čemer priča izdaja napeva v neki tiskani zbirki ljudskih pesmi iz leta 1848. V rapsodiji omenjeni napev kmalu izpodrine počasnejša melodija, ki jo prvič predstavijo violine, a se z motivično in ritmično progresijo organsko razraste v živahnejši, tako rekoč vratolomni ljudski ples, ki je še danes priljubljen spremljevalec koncertnih programov resne glasbe.    

Benjamin Virc

Biografija dirigenta

Gabriel Bebeşelea (r. 1987) velja za enega najboljših romunskih dirigentov zadnje generacije, saj navdušuje z entuziazmom in muzikalnostjo, ki sta ga popeljala pred dirigentske pulte vodilnih mednarodnih orkestrov, kot so denimo Simfonični orkester Berlinskega radia in Orkester Koncertne hiše iz Berlina, Kraljevski filharmonični orkester, Narodni orkester Capitole de Toulouse, Simfonični orkester iz Barcelone in Singapurja, Narodni filharmonični orkester Rusije ter Državni akademski simfonični orkester Jevgenija Svetlanova. Leta 2020 je prevzel mesto prvega dirigenta Filharmoničnega orkestra Georgea Enescuja iz Bukarešte in postal šef dirigent Filharmoničnega orkestra Severne Makedonije. Ob tem je že od leta 2016 tudi prvi dirigent Državnega filharmoničnega orkestra Transilvanije v Cluj-Napoci. Med njegove zadnje uspehe sodijo nastopi s Filharmoničnim orkestrom iz Marseilla, Narodnim orkestrom iz Lila ter vrnitev k Orkestru Koncertne hiše iz Berlina, Narodnemu filharmoničnemu orkestru Rusije, Simfonikom iz Bochuma, Janáčkovi filharmoniji iz Ostrave in Orkestru iz Ulstra. Izkazal se je tudi kot izjemen operni dirigent, zato je že leta 2011 postal prvi dirigent Romunske narodne opere v mestu Iaşa in se s tem zapisal v zgodovino kot najmlajši dirigent s takšnim nazivom v Romuniji. Leta 2015 je postal prvi dirigent Narodne romunske opere v Cluj-Napoci. Leta 2014 je prejel nagrado za najboljšega dirigenta, ki jo podeljuje sklad romunskih narodnih oper. Ob tem se je še naprej izpopolnjeval pri legendarnih maestrih Bernardu Haitinku in Kurtu Masurju. Leta 2011 je prejel štipendijo, ki je vključevala izpopolnjevanje pri Kraljevem orkestru Concertgebouw iz Amsterdama, kjer je asistiral Marissu Jansonsu, Bernardu Haitinku, Herbertu Blomstedtu, Christophu von Dohnanyiju, Philippu Herrewegheju, Davidu Zinmanu in Eliahu Inbalu. Ob dirigiranju zavzeto preiskuje in odkriva pozabljeno glasbo ter je zaslužen za odkritje več dolgo pozabljenih glasbenih mojstrovin. Leta 2017 je ustanovil ansambel Musica Ricercata, mednarodni umetniški kolektiv, ki je vešč zgodovinsko ozaveščenih izvedb ponovno odkritih glasbenih mojstrovin. S Simfoničnim orkestrom Berlinskega radia je posnel zgoščenko z novoodkritimi deli Georgea Enescuja (oratorij Duhovi in Pastorala – fantazija za mali orkester), ki je izšla pri založbi Capriccio.

Biografija solista

Severnomakedonski pianist Simon Trpčeski (r. 1979) se je kot redkokateri glasbenik s področja nekdanje Jugoslavije uveljavil med vodilnimi glasbeniki mednarodne scene. Njegova bleščeča mednarodna kariera se je začela pred skoraj dvajsetimi leti, ko ga je na svetovno zvezdniško sceno katapultiral niz uspešnih koncertov v sklopu sheme Nova generacija umetnikov Radia BBC 3, ob tem pa je leta 2003 prejel nagrado Kraljevega filharmoničnega društva za mlade umetnike. Odtlej nastopa z orkestri, kot so Concertgebouw, Ruski narodni orkester, Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, Narodni orkester Francije, Newyorški filharmoniki, Filharmonični orkester Kitajske in Simfonični orkester iz Sydneyja. Redno nastopa na solističnih recitalih v kulturnih prestolnicah, kot so New York, Pariz, München, Praga, Sao Paulo, Sydney, Peking, Tokio in London, kjer je bil nedavno tudi rezidenčni umetnik dvorane Wigmore. Nastopa na prestižnih festivalih, med katerimi so Verbier, Bergen, Baltsko morje in BBC Proms. Kot predan komorni glasbenik trenutno nastopa predvsem z violončelistom Danielom Müller-Schottom, posveča pa se tudi koncertom z zasedbo Makedonissimo, ki sta jo ustanovila skupaj s skladateljem Pandetom Šahovim. Zasedba predstavlja glasbeno in kulturno izročilo svoje rojstne Severne Makedonije. Med drugim je izdal tudi številne posnetke. Že njegov prvi posnetek, izdan leta 2002 pri založbi EMI, je prejel nagradi "urednikov izbor" in "debitantski album leta" revije Gramophone. Leti 2010 in 2011 sta mu prinesli nagrade classic fm, diapason d'or in gramophone za album z interpretacijami vseh Rahmaninovih klavirskih koncertov. Leta 2017 je ponovno prejel nagrado diapason d'or, tokrat za klavirske koncerte Prokofjeva (izdano pri založbi Onyx). Trpčeski s posebno podporo vodilne severnomakedonske kulturne in umetniške organizacije KulturOp redno sodeluje z mladimi glasbeniki Severne Makedonije in tako spodbuja razvoj naslednjih generacij umetnikov v svoji domovini.

Koncert je v koprodukciji s Festivalom Maribor